HOME       Eksplozivi      Dimne bombe      Zažigalne bombe      Rakete     Rakete na vodo     Vžigalne naprave      Zanimive reakcije      Kemikalije

Eksplozivi

        Eksplozivi so snovi, ki imajo v sebi veliko energije. Bolj pomembno pa je, da se ob vžigu vsa ta energija v obliki toplote sprosti v zelo kratkem času. Nastanejo tudi plini, ki imajo dosti večjo prostornino (tudi zaradi toplote), kot eksploziv, kar povzroči pok in zelo vekik pritisk. Pritisk, toplota in leteči delci pa uničijo okolico. Navadne gorljive snovi dobivajo za gorenje potreben kisik neposredno iz ozračja in zato je gorenje sorazmeroma počasno (glede na eksplozive). Eksplozivne snovi pa imajo kisik že v sebi (Opomba: Za večino eksplozivov je to res, vendar nekateri ne vsebujejo kisika in dobijo energijo iz spajanja vezi med drugimi atomi elementov in ne kisika). Večina eksplozivov, ki vsebijejo dušik, dobi večino energije pri spajanju dveh atomov dušika v molekulo dušika s trojno vezjo.
Glede na kisik ločimo dvoje vrst eksplozivov :
     -Čiste snovi :  Gorivo in kisik se nahajata v isti molekuli in sta zato pomešana zelo homogeno in  se držita zelo skupaj. Tako ob vžigu kisik zelo hitro oksidira gorivo, posledica pa je zelo hitra in tudi močna  eksplozija. (Npr.: TNT, nitroglicerin, nitroceluloza, amonijev nitrat,...)
     -Mešanice :  To so mešanice oksidantov (Npr.:soliter, kalijev permanganat, kalijev klorat,...) in goriv (Npr.: žveplo, oglje, razne smole, vazelin,...). Pri povišani temperaturi oksidant\-i razpadejo na kisik in druge ostanke. Kisik pa oksidira   gorivo\-a, da zgori. Pri tem mora biti razmerje goriva in oksidantov tako, da je kisika ravno dovolj (ne premalo ne  preveč). Tembolj so sestavine drobno zmlete in homogeno zmešane temvečja bo učinkovitost eksploziva. Običajno pa so mešanice šibkejše od eksplozivov iz čistih snovi.
    Eksplozive uporabljamo za različne namene, kar je precej odvisno od njihove moči in učinkov.
Glede na to je tu druga delitev eksplozivov :

     -Potisni : Ti so najšibkejši. Uporabljajo se za strelno orožje in pogon raket. (Primeri : črni smodnik, brezdimni smodnik, različne mešanice gorivo+oksidant) Ti eksplozivi deflagrirajo (ne detonirajo), ker je njihova hitrost gorenja manjša od hitrosti zvoka v njih. Ponavadi je hitrost gorenja zelo odvisna od tlaka pri katerem poteka gorenje. Predvsem za smodnike je značilno, da če so dobro zaprti, lahko tudi detonirajo. To lastnost uporabljajo teroristi v tako imenovanih pipe bombs. Pipe bomb je narejena iz kovinske cevi, ki ima na obeh koncih navoja na katera sta privita pokrovčka. Eden od pokrovčkov ima luknjo za vžigalno v vrvico ali električni vžigalnik. Ko se taka bomba sproži, najprej poteka deflagracija, ko pa tlak v cevi dovolj visok sproži detonacijo, ki ima enake učinke kot pri brizantnih eksplozivih.
     -Brizantni (rušilni) : Imajo veliko rušilno moč in se zato uporabljajo v bombah. (Primeri : TNT, nitroglicerin, amonijev nitrat) Ti eksplozivi detonirajo, pri čemer nastane udarni val, ki je glavni razlog uničevalnosti teh eksplozivov. Udarni val nastane, ker je njihova hitrost gorenja večja od hitrosti zvoka v njih. Zato podobno kot pri letalu, ki leti z nadzvočno hitrostjo, nastane udarni val podoben Machovemu stožcu.
    -Inicialni (vžigalni) : Uporabljajo se večinoma v detonatorjih, saj je za njihov vžig potrebno malo energije. Pri eksploziji pa je oddajo veliko in lahko tako vžgejo druge neobčutljive eksplozive. Za uporabo v večjih količinah, kot brizantni eksplozivi, pa večinoma niso primerni, ker so precej občutljivi, šibki, dragi, velikokrat pa tudi strupeni. (Primeri:  živosrebrov fulminat, svinčev azid, TACC, aceton peroksid, HMTD...)

   Eksplozivi, ki so opisani na tej strani :

   Črni smodnik
    Brezdimni smodnik (nitroceluloza)
    Aceton peroksid
    HMTD    
    TMDD
    MEKP
    Dušikov trijodid
    Dušikov
triklorid
    Amonijev nitrat

    TNT 
    Pikrinska kislina
    Kalijev pikrat 
    Amonijev pikrat 
    Nitroglicerin
    R.D.X
    PETN
    TACC 
    Živosrebrov fulminat 
    Različne mešanice gorivo+oksidant
    Mešanice plinov z zrakom



Črni smodnik

Opis

     Črni smodnik je verjetno najstarejši eksploziv, saj so ga poznali že pred našim štetjem. Ni posebno močan a ga je lahko narediti in tudi za njegovo izdelavo potrebne snovi so dostopne. Za vžig smodnika ni potreben detonator, saj ga vžge že samo iskrenje ali močnejša mehanska obremenitev. Črni smodnik shranjujemo v zračno zaprtih posodah, ker rad absorbira vlago in če je te preveč se sploh ne vžge. Ni pa ga priporočljivo shranjevati v najlonskih vrečkah, ker te s statično elektriko povzročajo iskrenje.

Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo : soliter, oglje, žveplo
    Priprava : Potrebujete 75% solitra, 15% oglja in 10% žvepla.  Najprej sestavine vsako posebej zmeljite v čim bolj fin prah. Obstaja več načinov mesanja teh treh snovi, opisal bom tri :
1.) Snovi damo v plastično ali leseno posodo in jih mešamo toliko časa, dokler ne postane mešanica homogena (povsod enake barve). Tak način je enostaven a ne najbolj učinkovit, saj obstaja nevarnost vžiga, poleg tega pa tak smodnik gori bolj počasi.
2.) Boljši smodnik dobimo, če snovi stresemo v posodo in jih namočimo z vodo ter jih mešamo. Vode mora biti toliko, da zmes ni preveč trda ali preveč tekoča. Če je vode preveč žveplo pride na površino vode in ga tako ne moremo zmešati. Pri mokri zmesi se tudi bolje vidi, če je mešanica nehomogena. Mokro zmes pa moramo čimprej posušiti (vsaj v eni uri), da raztopljeni soliter tvori čim manjše kristale okoli in v notranjosti delcev oglja. Ob toplejših dnevih je najbolje sušiti na soncu, saj je tam temperatura primerna za sušenje in ne previsoka, da bi prislo do vžiga. Sušimo pa ga lahko tudi na vodni kopeli, kjer temperatura ne doseže več kot 100 stopinj C.
3.) Za pravi smodnik pa je potreben ta postopek : Najprej damo v posodo samo soliter in ga polijemo z vrelo vodo, da se samo zmoči (ne sme se v vodi raztopiti). Takoj damo v posodo še žveplo in oglje ter hitro mešamo. Ko mešamo se vse skupaj ne sme dosti ohladiti in zato lahko med mešanjem tudi malo dogrevamo. Pri dogrevanju moramo paziti, da je vsa zmes mokra, saj se lahko suha zmes vžge in tudi vreti ne sme. Takoj ko končamo mešati (mešanica mora seveda biti povsem homogena) posodo pomočimo v hladno kopel, da se čim prej shladi. To naredimo zaradi istega vzroka, kot hitro sušenje v drugem postopku, vendar le princip je drugi. V topli vodi se topnost solitra znatno poveča, ko pa zmes ohladimo se soliter zelo hitro izloči iz raztopine in zato tvori tudi zelo majhne kristale. Poleg tega pa, ko se shladi na sobno temperaturo, smodnik damo še na sonce ali drugam na toplo, da se čim prej posuši.
      Preizkus : Ko smodnik naredimo, ga preizkusimo tako: Na kovinsko ploščico ga damo nekaj gramov in ga vžgemo z vžigalno vrvico. Če je smodnik prav narejen bo zgorel v trenutku in z bliskom. Če zgori bolj počasi je lahko več vzrokov : 1.Smodnik je vlažen (posušimo ga do konca na soncu), 2.Snovi so slabo zmlete (poskusite ga narediti znova z bolje zmletimi snovmi), 3.Snovi so slabo zmešane (ponovite eden od zgornjih postopkov mešanja), 4.Snovi niso v pravem razmerju - na ploščici po gorenju ostane ponavadi snov, ki jo je preveč (dodajte druge dve ali eno snov, ki je je premalo kar "na oko" , ali si kupite natančnejšo tehnico, ali pa preberite Tehtanje snovi kar po domače).
     
    Moj komentar : Doma mi je s preprostimi pripomočki uspelo narediti precej dober smodnik. Soliter in oglje sem zmlel z mlinčkom za kavo, sestavine pa sem zmešal po tretjem(3) načinu. Po mojih izkušnjah so manjše količine smodnika na odprtem prostoru precej nenevarne. Tudi na mehanske obremenitve ni pretirano občutljiv.
 


Brezdimni smodnik

Opis

    Brezdimni smodnik (v nadaljevanju BS) je kemijsko nitroceluloza. Je 3x do 5x močnejši od črnega smodnika in manj občutljiv, vendar ga je tudi težje narediti. Z razliko od črnega smodnika gori bolje v zaprtem prostoru, torej pod večjim pritiskom in toploto. V danšnjem času je brezdimni smodnik že skoraj povsem nadomestil črni smodnik. Več podatkov>>





Izdelava

   

    Snovi potrebne za izdelavo : celuloza, koncentrirana dušikova kislina, koncentrirana žveplova kislina, soda bikarbona, sol, led  in destilirana voda.
    Priprava : Potrebujete posodo in pribor iz laboratorijskega stekla, priporočljiv je termometer in lakmusov ali pH papir ter varnostni pripomočki: rokavice in očala. Delajte na dobro prezračenem prostoru ob odprtem oknu, najbolje na rahlem prepihu, ker nastajajo strupeni plini. Celulozni material najprej dobro operite. Lahko ga 2 uri kuhate v 2% raztopini sode bikarbone v destilirani vodi in temeljito sperete v destilirani vodi in posušijte. To ni nujno, vendar kuhanje v sodi bikarboni poveča kvaliteto končnega produkta. V večjo posodo dajte malo vode, ogromno ledu in nekaj žlic soli ali amonijevega nitrata. V posodo z ledom postavite manjšo stekleno posodo, v kateri boste pripravljali smodnik. V to posodo dajte 5ml destilirane vode, previdno in postopoma prilijte 60ml koncentrirane žveplove in 35ml koncentrirane dušikove kisline. Postopoma dodajte celulozni material(2g do 5g) in previdno mešajte 45 minut do 1 uro. Pazite, da temperatura mešanice nikoli ne preseže 25 stopinj C - če se to zgodi, zlijte vse skupaj direktno v led, če se začne temperatura omenjeni vrednosti le približevati, pa povečajte količino ledu in soli v večji posodi. Previdno odlijte zmes kislin (v primerno stekleno posodo - zmes lahko namreč uporabite znova, vendar dobite pri tem slabši smodnik), ostanek pa večkrat spirajte z mrzlo destilirano vodo. Ko stopnja kislosti ni več kritična (ko se začne približevati pH vrednostim nad 5), dajte celulozo v lij s filtrirnim papirjem in spirajte dalje. Dajte v posodo z destilirano vodo in kuhajte pol ure, odcedite, spet dajte v svežo destilirano vodo in kuhajte pol ure - in tako vsaj 5 krat. Nato še za pol ure namočite v 2% raztopino sode bikarbone, sperite z destilirano vodo in posušijte.
Zgornji recept da najbolšo možno nitrocelulozo, vendar so možna tudi druga razmerja snovi in druge koncentracije kislin. Če imate na razpolago samo 69% HNO3 so količine naslednje: 30 ml 69% HNO3, 70 ml 98% H2SO4 in 2g do 5g celuloze. Celuloze lahko date tudi 10g, vendar bo manj nitrirana.
Stopnjo nitriranosti celuloze lahko preverite z tem da jo prižgete (zgoreti mora v trenutku brez dima ali trdnih ostankov). Natančneje lahko nitriranost preverite s topnostjo v čistem alkoholu in acetonu:

Odstotek dušika v celulozi
Topnost v čistem alkoholu
Topnost v acetonu
12,75-13,1%
netopen
100%
12,5-12,75%
10%
100%
12,0-12,5%
50%
100%
11,0-12,0%
50-100%
100%
10-11%
50%
30-90%
9-10%
netopen
30%
7-9%
netopen
netopen

     
    Moj komentar : Izdelava brezdimnega smodnika se mi zdi lažja od izdelave črnega smodnika, saj ti ni treba dobro mleti sestavin in jih do onemoglosti mešat. Pri brezdimnem smodniku samo zmešaš kislini, dodaš vato in jo potem spereš. Seveda to velja če imaš izkušnje, snovi in pravo opremo(posodo iz laboratorijskega stekla, merilni valj, tehnico, termometer, rokavice, masko,...) Sicer pa se razvijajo strupeni plini, opravka pa imaš s močnimi kislinami. Za najboljši brezdimni smodnik potrebuješ koncentrirane kisline, vendar je meni uspelo nitrirati bombaž celo z 68% žveplovo kislino in 69% dušikovo kislino. Sicer pa je po mojih izkušnjah najbolje uporabiti 98% žveplovo kislino in 69% dušikovo kislino, če gledamo iz kemijske kot iz finančne plati.
    Na začetku, ko se nisem imel izkušenj, zmesi med nitriranjem nisem hladil. Iz čaše se je začel kaditi rjav plin (NO2 - zelo strupen), na dnu pa je ostal samo kupček oglja. Nauk: Pri količinah večjih od 1 g je treba zmes obvezno hladiti!
    Zanimivo je nitrirati papir, saj je po nitraciji skoraj enak kot navaden papir. Pozor, ko nitrirate več papirčkov hkrati, pazite da bo nitrirna zmes prešla tudi med posamezne papirčke. Napišite kaj na nitrirani papirček, kot bi bil navaden, potem pa pred kakšnim prijateljem recite: "O, to kar je napisano tu na tem papirčku ne rabim več, ga bom kar zakuril!" Potegnite ven vžigalnik in puf, papirček bo v trenutku zginil v blisku, brez nobenih ostankov ali dima.

 


Aceton peroksid
 

Opis

     Obstajata dve različici aceton peroksida (v nadaljevanju AP) : aceton diperoksid in aceton triperoksid. Zadnji ima 80% moči TNT, obe različici (dimer je bolj občutljiv) pa sta izjemno nevarni. AP je izjemno občutljiv na trenje, pritisk in toploto (ogenj, iskrenje). Že samo presipanje kristalov AP iz ene posode v drugo je izredno nevarno, saj se lahko vžgejo in pri tem eksplodirajo. Pa še tako manjhna količina je lahko zelo nevarna, saj je AP izredno močan. AP zaradi svoje nevarnosti ne uporabljajo ne v vojaške ne v druge komercijalne namene. S tem eksplozivom se je poškodovalo zelo veliko ljudi, predvsem mladih, ki so izdelovali velike količine ter tudi zato, ker so surovine vsem dostopne, postopek izdelave pa je preprost. Zaradi svoje izredne občutljivosti in dostopnih sestavin za njegovo izdelavo, pa je daleč najnevarnejši eksploziv. Če se boste lotili izdelave AP, morate imeti vsaj nekaj izkušenj z drugimi eksplozivi. Upoštevati pa morate ta osnovna varnostna pravila:
1.) Že pri samem mešanju sestavin nastajajo plini, ki so lahko vnetljivi in jih lahko vžge že električna iskra v stikalu za luč, zato dobro zračite prostore, ali delajte na prostem (Tudi sam AP v kristalni obliki je hlapljiv, saj ga pri sobni temperaturi v 14 dneh shlapi kar 66%.). Če se ti plini vžgejo, bodo zagotovo povzročili detonacijo suhih ali mokrih kristalov AP, ki se nahajajo v istem, ali bližnjem prostoru.
2.) AP izdelujte v majhnih količinah in ga tako tudi shranjujte (ne več kot en gram!!!)
3.) Izogibajte se usipanju kristalov iz višine, njihovemu drgnjenju in nasploh ravnajte z njimi zelo previdno.
4.) Izogibajte se shranjevanju AP za več kot nekaj dni. Zaradi sublimacije bo prišlo do nastanka kristalov na stenah in pokrovu posode (tudi če je AP v vodi). Zato ko boste odprli pokrov posode lahko pride do detonacije. AP tudi precej hitro razpada in lahko zaradi tega pride do smovžiga.
5.) AP je z razliko od večine eksplozivov eksploziven, tudi če je potopljen v vodo. Primer: Če samo enega od kristalov, ki plava na vodni površini samo oplazimo s plamenom ali iskro, bo v trenutku detoniral in vžgal se ostale kristale na vodi površini, čeprav ti morda niso v neposrednem stiku z njim. To bo povzročilo se vžig potopljenih kristalov in privedlo do velike eksplozije.
6.) Ko boste naredili AP, se vam bo mogoče zdelo, da je vaš AP neobčutljiv. To je zelo varljivo in ponavadi privede do izdelave večje količine AP in posledično do nesreče. V resnici je tako, da boste lahko enkrat močno udarjali po AP s kladivom pa ga ne bo razneslo, drugič pa ga boste samo presuli iz ene posode v drugo, pa bo že počilo. To je odvisno od občutljivosti posameznih kristalčkov. Tako je lahko v vašem kupčku nekaj zelo občutljivih kristalčkov, ki komaj čakajo, da eksplodirajo. Seveda če imate večjo količino, je večja tudi verjetnost, da je prisoten kakšen super občutljiv kristal, ki povzroči spontano detonacijo.
7.) Absolutno ne uporabljajte AP za izdelavo detonatorjev! Detonator napolnjen z AP in vstavljen v kup drugega eksploziva, je nekaj najnevarnejšega kar obstaja.

    Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo : 6%-30% peroksid, aceton , 30% solna kislina 
OPOMBA : Zgoraj navedeni % ne pomenijo količine snovi, ki jo morate uporabiti, ampak koliko procentno kemikalijo potrebujete.  
    Priprava : Potrebujete 70% peroksida, 24% acetona in 6% solne kisline. Najbolje je, da vzamete 14 ml peroksida, 5 ml acetona in 1 ml solne kisline. Te količine veljajo če vzamete 6% peroksid, če pa imate močnejši peroksid ga dajte sorazmerno manj. Sicer pa ni potrebno zelo natančno izmeriti volumnov. Vse tri tekočine vlijte v stekleno posodo in mešajte približno 2 minuti. Posodo dajte v hladilnik in pustite tam približno tri dni. Če posodo pustite na sobni temperaturi, bodo kristali nastali v enem dnevu, vendar bo nastalo več aceton diperoksida, ki je bolj občutljiv in manj močan. Na dnu posode in na površini bo nastala plast kristalov, ki jih je potrebno ločiti iz tekočine. To storite z filtriranjem. Če je v posodi ostalo še kaj acetona, počakajte da le ta shlapi, saj je v njemu raztopljenega nekaj AP, šele potem prefiltrirajte. Kristale je potrebno zelo dobro oprati z vodo, sicer so še bolj občutljivi kot sicer. Najbolje jih je najprej sprati z raztopino sode bikarbone in nato še večkrat z destilirano vodo. AP samo še posušite in pripravljen je na uporabo.
     
    Moj komentar : Izdelavo aceton peroksida vam odsvetujem, razen v zelo zelo majhnih količinah. Če vzamete zgoraj navedene količine boste dobili več kot dovolj AP.
    Poskušajte en zelo zelo majhen kristalček zaviti v košček alu folije(3x3cm) in ga segreti z vžigalnikom. Poskušajte vzeti res čim manjši kristalček. Iz alu folije naredite stožec in noter vrzite ta kristalček. Potem stožec zelo tesno zmečkajte v obliko cigare. Segrevajte z vžigalnikom na koncu, kjer je kristalček in počilo bo neverjetno glasno. Jaz sem še vedno zelo začuden nad tem kako lahko tako malo eksploziva  tako močno poči. V alu folijo ne dajati večjih kristalov, saj folijo raztrže na zelo majhne koščke, ki so nevarni za oči. Pa tudi za ušesa ni ravno prijetno. Poskušajte tudi dati majhen kristalček na železno ploščo in udariti po njem s kladivom. Dobro je imeti v ušesih čepke, saj poči zelo močno. Naj vas ta poskus ne zavede, da AP ni zelo občutljiv na mehanske obremenitve in ga sproži samo močan udarec po njem. Razmere so pri enem samem kristalčku popolnoma drugačne, kot pri kupčku kristalov, ki je bistveno bolj občutljiv, od posameznih kristalčkov, ki ga sestavljajo. Sicer pa je AP zelo nepredvidljiv. Včasih lahko tolčete po njemu kot zmešani pa ne bo počil, drugič pa bo lahko kar sam od sebe eksplodira, brez da bi se ga sploh dotaknili.


Aceton peroksid + brezdimni smodnik

Opis

    Aceton peroksidu lahko zmanjšamo občutljivost, tako da mu dodamo brezdimni smodnik. Še vedno pa je izredno občutljiv in z njim ravnajte kot s čistim AP. S tem ga lahko oblikujemo v poljubno obliko in ko se strdi je precej trd. Če mu dodamo dober smodnik, se lahko njegova rušilna moč celo poveča, saj ima tako pripravljen večjo gostoto in zato večjo hitrost gorenja.

Izdelava

    Trem delom acetona dodajte dva dela zmletega brezdimnega smodnika in to puste stati tri dni - vmes lahko tudi pomešate. Ko postane tekoče kot med, dodajte to pasto kristalom AP (Razmerje ni pomembno, vendar ne sme biti preveč kristalov AP, saj je tako snov preobčutljiva). Previdno mešajte da bodo kristali enakomerno porazdeljeni. Pasto zlijte v posodo željene oblike, dodajte vžigalno vrvico in počakajte, da aceton shlapi-snov ne sme več dišati po njem. Uporabite ga tako, da samo prižgete vžigalno vrvico.
     
    Moj komentar :
Po mojih izkušnjah je zgornja mešanica precej neuporabna. Zna biti tudi malo bolj občutljiva, kot sam AP, saj se pri sušenju acetona na površini mešanice izločajo kristali AP. Ti kristali so prilepljeni na površino eksploziva in lahko detonirajo že ob dotiku. Druga slaba lastnost tega eksploziva je še to, da nastanejo v njem luknje, ko izhlapi ves aceton. To pa zelo zmanjša njegovo moč.
 




HMTD 

Opis

     HMTD je zelo podoben aceton peroksidu, vendar je manj občutljiv na udarce. To je tudi razlog, da so ga z razliko od aceton preoksida uporabljali za detonatorje. Sicer je njegova uporaba kot inicialni eksploziv za detonatorje danes dokaj redka, saj je še vedno zelo občutljiv. Je pa manj občutljiv in močnejši kot živosrebrov fulminat. Je tudi eden izmed najbolj varnih peroksidnih eksplozivov. Njegovo občutljivost zelo povečajo nečistoče, zato je treba kristale pred uporabo dobro oprati z vodo. Zelo rad sublimira in razpada, zato ga ni dobro hraniti dalj časa. Če pa ga že hranimo, mora biti suh in na hladnem. Hranimo ga tudi proč od kovin, ker jih korodira in tvori občutljive snovi. V nasprotju z aceton peoksidom moker ni eksploziven. Za njegovo sproženeje je dovolj vžigalna vrvica ali električni vžigalnik.

Izdelava

1. način
    Snovi potrebne za izdelavo : urotropin, 6%-30% peroksid, citronska kislina
   Priprava : Potrebujete 14 g urotropina, 50 ml peroksida in 21 g citronske kisline. Te količine veljajo če vzamete 30% peroksid, če pa imate šibkejši peroksid ga dajte sorazmerno več. Najprej raztopite urotropin v peroksidu, tako da močno mešate. Posoda v kateri raztapljate urotropin mora biti v ledeni kopeli, tako da je temperatura ves čas okrog 0 stopinj C. Med mešanjem dodajajte počasi citronsko kislino, tako da temperatura ostane na 0 stopinj C.  Ko se vsa kislina stopi nadaljujte z mešanjem in ohranjanjem temperature 0 stopinj C. Temperaturo ohranite okrog 0 stopinj C približno 3 ure, pri tem pa vsako toliko pomešajte. V tem času se bo verjetno ves led že stopil, zato ga vmes po potrebi dodajte. Potem mešanico pustite dve uri na sobni temperaturi brez mešanja. Izločili se bodo kristali HMTD. Kristale sfiltrirate in večkrat dobro sperite z destilirano vodo. Sperite jih še s raztopino sode bikarbone in še nekajkrat z vodo. S spiranjem odstranimo kislino in tako zelo zmanjšamo občutljivost končnega produkta. Posušite jih pri sobni temperaturi. Bolje je da jih ne shranjujete ampak porabite čimprej.
2. način
    Snovi potrebne za izdelavo : amoniak, formaldehid, 6%-30% peroksid, citronska kislina
   Priprava : Potrebujete 49 ml 34% formldehida, 60 ml 12% amoniaka, 50 ml 30% peroksida in 21 g citronske kisline (oziroma 45 ml 37% formldehida, 30 ml 25% amoniaka, 50 ml 30% peroksida in 21 g citronske kisline). Najprej počasi zmešajte formaldehid in amoniak. Posodo položite v ledeno kopel in dodajte peroksid. Med mešanjem dodajajte počasi citronsko kislino, tako da temperatura ostane na 0 stopinj C. Naprej je postopek enak kot zgoraj.


    Moj komentar :
Zgornja postopeka sta neverjetno enostavna in predvsem učinkovita, saj nastane presenetljivo veliko eksploziva. Po drugi strani je treba količine snovi dobro izmeriti(z razliko od aceton peroksida). Potrebno je tudi vzdrževanje temperature 0 stopinj C tri ure. HMTD je res manj občutljiv od aceton peroksida, saj ga je težje vžgati s kladivom. Drugače pa ima zelo podobne lastnosti kot slednji. Razlika je mogoče se v tem, da pri aceton peroksidu nastanjo večji kristalčki, pri HMTD pa prah. Nasplošno so pri eksplozivih večji kristalčki bolj občutljivi kot manjši.

 
 

 

TMDD 

Opis

     TMDD (Tetramethylenediperoxidedicarbamide) je precej podoben HMTD. Spada med manj občutljive peroksidne eksplozive. Na trenje je manj občutljiv kot HMTD, je pa bolj občutljiv na udarce. Kemijsko je nestabilen, zato ga ni dobro hraniti več kot eno leto. Pri tem mora biti dobro zaščiten pred vlago. Na odprtem samo hitro gori, nastaja bel dim. V zaprtem prostoru detonira somo če ni preveč stisnjen. Bolj kot je stisnjen šibkeje eksplodira, zato je bolje če ga smo natresete v tulec. Glede njegove moči so precej različna mnenja.

Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo : 30% peroksid, 34% formaldehid, 70% dušikova kislina (ali 50% žveplova kislina), urea.
   Priprava : Potrebujete 6 g ureje, 25 ml peroksida, 18 ml formaldehida in 12 ml dušikove kisline (ali 10 ml žveplove kisline). Zmešajte formaldehid in peroksid. V tej mešanici raztopijte urejo. Posodo dajte v ledeno kopel da temperatura pade pod 10 stopinj C. Počasi dodajate dušikovo ali žveplovo kislino (verjetno deluje tudi s kakšno drugo kislino). Temperatura ne sme iti preko 20 stopinj C. Lahko se bojo izločili kristali, ki pa niso TMDD. Posodo pustite dve uri na sobni temperaturi. Dodajte 100 ml vode in pustite da mešanica stoji vsaj 24 ur. V 24 urah je izkoristek 70%, po 48 pa 90%. Prefiltrirajte kristale in jih dobro sperite z vodo in končno še s acetonom.


    Moj komentar :
Po mojem mnenju je manj močan kot HMTD, je pa zato varnejši.

   
         
 

 

MEKP

Opis

     MEKP (metil etil keton peroksid) je gosta oljnata tekočina. Gostota je 1.0g/cm3, tališče pa okrog -5 st C. Ima podobne lastnosti kot AP, le da je tekoč. Je malo manj občutljiv na udarce in temperaturo kot AP. Kljub temu je še vedno precej občutljiv in je potrebna previdnost. Hraniti se ga tudi lahko dalj časa kot AP. Eksplodira v stiku z ognjem ali toploto. Previdnost je potrebna pri vžigu s vžigalno vrvico, saj se lahko leta namoči v eksploziv. MEKP je strupen in močno draži kožo. Pri zaužitju lahko povzroči smrt, v stiku z očmi pa slepoto, zato previdno.

Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo : 30% peroksid, 30% solna kislina (ali 50% žveplova kislina), metil etil keton (MEK) in soda bikarbona.
   Priprava : Potrebujete 37 ml peroksida, 8 ml solne kisline (ali 10 ml žveplove kisline) in 25 ml MEK. Obvezna je posoda iz laboratorijskega stekla, ker MEK topi plastiko. To posodo postavite v ledeno kopel. Vanjo vlijte MEK in ga ohladijte na 5 st C. V drugi posodi ohladijte peroksid. Ko sta obe tekočini ohlajeni, jih vlijte skupaj in dobro zmešajte. Počasi dodajajte kislino in vseskozi mešajte. Temperatura mora med dodajanjem ostati pod 10 st C. V nasprotnem primeru takoj prenehajte z dodajanjem kisline. Ko ste zaključili z dodajanjem kisline dajte mešanico za 24 ur v hladilnik. Po 24 urah bosta v posodi nastali dve plasti. Zgrornja oljnata plast je MEKP. To plast odpipetirajte v drugo posodo. Za lažjo ločitev MEKP lahko dodate 10 ml dietiletra. Sedaj je potrebno nevtralizirati kislino, ki je še vedno prisotna v MEKP. Med mešanjem dodajajte nasičeno raztopino sode bikarbone dokler se mešanica peni. Počakajte da se pena izginine in MEKP loči od ostale vsebine. MEKP odpipetirajte in pustite nekaj časa v odprti posodi, da izhlapi morebitni preostali MEK. Če ste dodali dietileter, je potrebno pustiti MEKP v odprti posodi vsaj nekaj dni. MEKP shranite v zaprti stekleni posodi.


MEKP + AN

     MEKP lahko zmešamo z amonijevim nitratom (AN). MEKP je občutljiv na udarce, medtem ko je AN popolnoma neobčutljiv. Z mešanico obeh dobimo eksploziv, ki ni pretirano občutljiv, še vedno pa ga lahko sprožimo s navadnim detonatorjem. Mešamo lahko v različnih razmerjih: 10-30 ml MEKP na 100 g AN. Priporočljivo razmerje je 11 ml na 100 g AN. MEKP lahko zmešamo tudi z nekaterimi drugimi snovmi, podobno kot nitroglicerin, da dobimo neke vrste dinamit.

       



Dušikov trijodid

Opis

    To je eden najobčutljivejših eksplozivov in se ne uporablja nikjer. Izdelate ga lahko samo v manjših količinah in ga uporabite za zabavo. Hranite ga lahko samo nekaj dni, saj sam od sebe razpada. Sestavljen je iz kristalov temno vijoličaste barve. Hrani in prenaša se samo moker (ne samo navlažen, ampak kar potopljen v vodi). Tudi moker je eksploziven, vendar bistveno manj občutljiv kot suh. Ko se posuši je dovolj da se enega kristalčka dotaknete in že poči, vendar je občutljivost odvisna od nečistoč pri izdelavi in lahko se zgodi da kristali postanejo še bolj občutljivi in eksplodirajo že pod svojo lastno težo. Ponavadi pa počijo če jih spustite iz 5 cm na trdo podlago. Mokre kristalčke lahko previdno potrosite po tleh in ko jih bo kdo pohodil bodo počili(najprej se morajo posušiti) Imajo pa eno slabo lastnost, namreč ko počijo sprostijo hlape joda, ki so zelo strupeni.

Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo : jod, amonijak
   Priprava : V stekleno posodo ali epruveto nalijte amonijak, vanj pa dajte kristalčke joda. Pustite to čez noč in kristalčki bodo malo spremenili svojo obliko, velikost in barvo. Pred uporabo kristalčke posušite, lahko jih tudi malo sperete z čistim etilnim alkoholom, kar jim bo zmanjšalo občutljivost. Eksploziv je uporaben največ en teden, saj kristalčki v vodi ali na zraku počasi razpadejo in niso več uporabni, suhi pa lahko tudi spontano eksplodirajo.
       
    Moj komentar :
Imel sem srečo, ker sem v neki lekarni dobil jod, čeprav je bil zelo drag(5g za 1000SIT). Tako sem naredil nekaj kristalčkov in se z njimi malo pozabaval. Priporočam vam, da naredite največ pet kristalčkov hkrati, drugače je izredno nevarno. Jaz sem delal samo en kristalček naenkrat. Enkrat mi je tudi eden počil, samo ko sem ga hotel stresti iz enega papirja na drugi. Še par minut po tem mi je piskalo v ušesih zaradi poka.
 



Dušikov triklorid

Opis

    Je zelo podoben eksploziv kot dušikov trijodid, le da ni trden ampak tekoč. Je precej bolj občutljiv kot nitroglicerin se ne uporablja nikjer. Izdelate ga lahko samo v manjših količinah(nekaj kapljic). Hranite ga lahko samo nekaj dni, saj sam od sebe razpada. Absolutno ga ne uporabljati za detonatorje ali ga nosit naokrog. Je tako občutljiv, da poči že ob pretakanju iz ene posode v drugo, zato previdno. Eksploziven je tudi, če je potopljen v vodi.

Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo : amonijev nitrat, kalijev permanganat, solna kislina
    Priprava : Iz amonijevega nitrata naredite nasičeno raztopino. Skozi to raztopino prepihujte klor. Raztopina mora biti segreta na približno 50 stopinj C. Ko boste vpihovali klor, raztopine ne smete več segrevati, saj lahko nastali dušikov klorid eksplodira.  Klor naredite tako, da zmešate kalijev permanganat in solno kislino. Pri tem se bo takoj začel sproščati klor, ki je zelo strupen (uporabljal se je kot bojni plin). Uporabite razredčeno kislino, da se bo klor sproščal bolj počasi in to delajte na prostem. Po prepihovanju klora skozi raztopino se bo na dnu posode pojavila gosta tekočina. To je dušikov klorid. Previdno!
     
    Moj komentar :
Izdelava dušikovega triklorida mi ni uspela. Razlog je bil verjetno v tem, da nisem vpihoval dovolj klora. Izdelavo manjše količine dušikovega triklorida pa nameravam izvesti v bližnji prihodnosti.
 



Amonijev nitrat
 

Opis

     Amonijev nitrat (v nadaljevanju AN) je kot samostojen eksploziv brez dodatkov skoraj neuporaben. Ima približno 40% moči TNT. Zelo rad vpija vlago (je hidroskopičen) in ga je zato treba hraniti v zrakotesnih posodah. Že v nekaj urah na zraku vpije toliko vlage, da je neuporaben. Ima pa se eno slabost : zelo, zelo je neobčutljiv, pa naj si bo na ogenj ali mehanske obremenitve. Pri temperaturah od 100 stopinj C naprej je precej hlapljiv, pri povišani temperaturi (od 250 stopinj C naprej) pa razpada na vodo in smejalni plin (N2O), ki je močan oksidant. Komaj pri 325 stopinjah C pa se vžge, vendar ne eksplodira. Poskusite kovinsko ploščico dati na ogenj (štedilnik) in ko se močno segreje vržite nanjo ščebec suhega AN. Zgorel bo z manjhnim bliskom. Da vžgete AN tako, da bo eksplodiral, potrebuje detonator in ojačevalnik detonatorja. Ponavadi je potrebno za vžig AN približno 50 g brizantnega eksploziva. AN je tem bolj učinkovit tem več ga je. Manjša količina AN pa sploh ne detonira, potrbno ga je vsaj nekaj kilogramov. Večinoma ga uporabljajo za miniranje v kamnolomih (1 kg AN zdrobi v prah 8 kubičnih metrov skale). V nadaljevanju bom tudi opisal, kako izboljšati AN z dodajanjem raznih snovi.
 
Izdelava

 1. način : Izdelava je preprosta, vendar je AN narejen po tej izdelavi manj čist.
    Snovi potrebne za izdelavo : Gnojilo KAN (Dobite ga v vseh kmetijskih trgovinah v vrečah po 50 kg, v nekaterih trgovinah ga prodajajo tudi na kilograme 60 SIT / kg.)
    Priprava : Gnojilo KAN je mešanica AN, zrnc peska in drugih dodatkov. Vse skupaj pa je oblikovano v drobne kroglice. KAN raztopite v vodi, kolikor se ga da raztopiti (Pri raztapljanju se bo raztopina močno ohladila, pri nižji temperaturi pa se AN slabše topi, v posodi pa bodo ostala neraztopljena zrnca. Raztopino morate segreti in dodajati zrnca in mešati, dokler se ne bodo več raztapljala.). Raztopino pustite pri meru čez noč. Pesek se bo ulegel na dno, z vrha pa odlijte raztopino v drugo posodo, usedlino pa vrzite proč. To raztopino filtrirajte skozi filtrirni papir (Če nimate filtrirnega papirja pustite drugo posodo pri meru čez noč in ponovite postopek ter precedite raztopino skozi več plasti goste tkanine). Zdaj je treba samo še ločiti AN iz vode, tako da voda shlapi. Najbolje je da raztopino pustite na soncu ali v toplem in suhem prostoru. Ko se tvorijo kristali in ni več nič tekoče snovi, kristale zdrobite in jih dajte v stekleno posodo. Postavite jo na štedilnik, počasi grejte in mešajte, da AN postane sipek. Tako narejen AN lahko uporabite, shranite ali iz njega naredite boljše eksplozive opisane v nadaljevanju.
2. način : Izdelava je nevarnejša in predvsem dražja, vendar je AN narejen po tej izdelavi bolj čist.
    Snovi potrebne za izdelavo : dušikova kislina (ni potrebno da je koncentrirana), amonijak
    Priprava : V večjo posodo dajte led in nekaj soli (ledena kopel). V led potopite drugo posodo ( najbolje stekleno ali kako drugo, ki je odporna proti kislinam), vanjo pa vlijte amonijak. Počasi dodajajte dušikovo kislino, do nevtralizacije. Ko je reakcija končana vzemite posodo iz ledene kopeli in jo postavite na suh in topel kraj, kjer bo voda in preostala kislina ali amoniak shlapela. AN posušite do konca tako, da ga počasi grejete in mešate, da postane sipek.

Drugi eksplozivi iz AN

    Kot sem že prej opisal se da izboljšati lastnosti AN z dodajanjem raznih snovi, pri tem pa lahko nastane povsem drugačen eksploziv. V nadaljevanju je opisanih nekaj postopkov za izboljšanje AN :

ANFO

    Naredite ga tako, da zmešate 94.5% AN in 5.5% nafte (kurilnega olja). To pustite eno uro, da se nafta vpije v AN in eksploziv je narejen. ANFO ne tako vpija vlage kot čist AN. Je tudi bolj občutljiv kot čist AN, vendar še vedno potrebujete detonator in ojačevalnik detonatorja za njegovo sprožitev

AN + vosek

    Da postane AN občutljivejši in da hkrati ne tako močno vpija vlage, mu lahko dodamo (približno 20%) voska. Obstajata dva načina :
1.) Vosek stalimo, dodamo AN v obliki prahu in mešamo.
2.) AN previdno stalimo, mu dodamo vosek in mešamo dokler se vse skupaj ne shladi.
AN + vosek je podobno občutljiv kot ANFO, vendar je ANFO malo močnejši in lažji za izdelavo.

ANNM (amonijev nitrat nitrometan)

    AN-u lahko dodamo tudi nitrometan. Tako ne vpija vlage in postane zelo občutljiv, da ga lahko vžgemo z navadnim detonatorjem narejenim doma. ANNM naredimo tako, da dodamo AN-u 17% nitrometana in pustimo, da se eno uro namaka v nitrometanu v zaprti posodi. ANNM tudi hranimo v dobro zatesnjeni posodi, v nasprotnem primeru nitrometan izhlapi, AN pa veže vodo.

Plastični eksploziv iz ANNM

    Ta eksploziv je podoben ANNM (ima enake lastnosti), vendar ga lahko oblikujmo kot plastelin. Najprej zmešajte 33% brezdimnega smodnika z 67% nitrometana, da nastane gosta želatina. Nato dodajte 75% AN v prahu v  25% te želatine. Nadenite si gumijaste rokavice in vse gnetite, da bo postalo homogeno.   
        

    Moj komentar : Amonijevega nitrata imam doma veliko. Pridobil sem ga iz umetnega gnojila KAN. Naredil sem tudi ANFO in AN + vosek. ANNM nisem naredil, ker nisem dobil čistega nitrometana, saj ga prodajajo samo v zmesi z metanolom kot gorivo za modelarske motorčke. AN je kot eksploziv neuporaben brez zelo močnega detonatorja. Zelo uporaben pa je za hlajenje in izdelavo drugih snovi(soliter, nitriranje). Če ga v vodi raztopimo večjo količino, se bo raztopina močno ohladila. Če pa AN dodamo zdrobljenemu ledu, lahko dosežemo temperature krepko pod 0 stopinj C.



TNT

Opis

        Najslavnejši, najpogosteje uporabljan in sploh naj eksploziv je TNT, kar je kratica za trinitrotoluen ali natančneje trinitrometilbenzen. TNT je zelo odporen - ne poči, niti če ga vržemo v ogenj. Pač pa poči, če ga prižgemo z močnejšim detonatorjem. Moč drugih eksplozivov se meri v odstotkih moči TNT. Moč mu lahko tudi povečamo, tako da mu dodamo 5 do 10 % drobnega aluminijevega ali bakrovega prahu ali zmesi obeh, toda v tem primeru se občutljivost nekoliko poveča. Dodamo mu lahko tudi RDX, ter mu tako povečamo moč do 150% moči samega TNT, brez da bi se mu občutljivost povečala. Več o temu pa piše pod naslovom RDX. Več podatkov>>




Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo : koncentrirana dušikova kislina, koncentrirana žveplova kislina, toluen, soda bikarbona
    Priprava : Pripravite tri posode iz laboratorijskega stekla in dajte vsako v svojo ledeno kopel. Potrebujete še eno posodo, palico iz laboratorijskega stekla, štedilnik in termometer. V prvo posodo dajte 1 (volumski) % destilirane vode, 76 % žveplove kisline in 23 % dušikove kisline. V drugo posodo dajte 57 % dušikove in 43 % žveplove kisline. V tretjo posodo dajte 1 del mešanice iz prve posode in enako količino toluena. S stekleno palicico kakih 15 minut mešajte vsebino tretje posode, nato jo pristavite na štedilnik in jo previdno ogrejte na 50 stopinj Celzija. Postopoma dodajte še 5 delov mešanice iz prve posode in segrejte zmes v tretji posodi na 55 stopinj C. To temperaturo vzdržujte naslednjih 10 do 15 minut. Posodo postavite nazaj v ledeno kopel, da se vsebina ohladi na 45 stopinj ali manj. Oljnati madež, ki je pred tem plaval na vrhu, se bo pri tem sesedel na dno. S pipeto odstranite ostanke kisline, da ostane v posodi samo oljnata tekočina. Na njo nalijte še 5 delov mešanice iz prve posode in vse skupaj počasi ogrejte na 83 stopinj C. To temperaturo vzdržujte pol ure, ohladite na 60 stopinj in tudi to temperaturo ohranite pol ure. Ponovno dajte v ledeno kopel in odstranite vse ostanke kislin, da ostane le oljnata tekočina. Dodajte ji pet delov mešanice iz druge posode in med rahlim mešanjem previdno segrevajte do temperature 80 stopinj, ki jo ohranite tri ure in pol. Povišajte temperaturo na 104 stopinje, čez kake pol ure jo znižajte na 100 stopinj in ohranite to temperaturo še pol ure. S čisto pipeto posrkajte oljnato tekočino in jo dajte v veliko količino vrele destilirane vode. Odstavite in previdno mesajte. Ko opazite, da se začenja zadeva strjevati, dodajte veliko kolicino hladne vode. TNT se bo oblikoval v kroglice, ki jih preprosto poberete iz vode in jih operete se v blagi (1 do 2 %) raztopini sode bikarbone. TNT je narejen.
       
    Moj komentar :
TNT nisem naredil, zato ker nisem dobil toluena. Sicer pa obstajajo eksplozivi, ki imajo boljše lastnosti kot TNT, nekatere je tudi lažje narediti. Tu mislim predvsem na RDX, pikrisko kislino, tetranitro naftalen in druge eksplozive.
 


Pikrinska kislina

Opis

        Pikrinska kislina ali trinitrofenol je bil najpomembnejši eksploziv do začetka 1. sv. vojne, ko jo je izpodrinil TNT. Je bolj občutljiva in močnejša kot TNT in je tudi zelo strupena (vsrka se skozi kožo in lahko povzroči odpoved jeter in ledvic). V stiku z vsemi kovinami tvori izredno občutljive pikrate, zato jo je treba hraniti v steklenih posodah. Če jo vžgemo bo gorela s sajastim plamenom. Sprožimo jo lahko z šibkejšim detonatorjem. Več podatkov>>





Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo : koncentrirana žveplova kislina, kalijev nitrat ali natrijev nitrat, alkohol, tablete aspirina(šumeče tablete niso dobre)
   Priprava : Tablete aspirina zdrobite v fin prah. Ta prah raztopite v alkoholu ali vodi (ves prah se ne bo raztopil). Raztopino prefiltrirajte in prah, ki je ostal na filtrirnem papirju vrzite proč. Preostalo tekočino pustite da se posuši, pri čemer bodo nastali kristali acetil salicilne kisline. Stehtajte 4 g teh kristalov in jih vsujte v 15 ml koncentrirane žveplove kisline. Mešanico segrevajte do temperature okrog 80 stopinj C, da se stopijo vsi kristali. Raztopino shladijte in začnite počasi dodajati 7,7 g kalijevega nitrata ali 5,8 g natrijevega nitrata in vseskozi mešajte. Temperatura ne sme preseči 110 stopinj C. To delajte zunaj saj se bo razvijal zelo strupen rjav plin, dušikov dioksid. Mešanica se bo tudi zelo penila, zato dodajajte soliter počasi. Ko ste dodali ves soliter še naprej mešajte in počakajte, da se mešanica ohladi na sobno temperaturo. Mešanico zlijte v 30 ml zdrobljenega ledu, izločili se bodo svetlo rumeni kristali pikrinske kisline. Kristale sfiltrirajte in jih dajte v 20 ml vrele vode. Vodo ohladite na sobno temperaturo in nastale kristale sfiltrirajte in posušite. Pikrinske kisline se ne dotikati z rokami, saj je zelo strupena in se vpija skozi kožo.
 

Plastični eksploziv iz pikrinske kisline

    Iz pikrinske kisline se lahko naredi plastični eksploziv. Najprej zdrobite kristale pikrinske kisline v prah. Prahu dodajte 10% voska in 5% vazelina, ki ste ju prej skupaj raztalili na ognju. Vse skupaj dobro zmešajte in eksploziv je narejen. Pikrinska kislina je tudi v tej obliki zelo strupena.


    Moj komentar : Postopek izdelave pikrinske kisline je zelo učinkovit in preprost. Nevarno je le to, da se razvija strupen dušikov dioksid. Poskušal sem tudi uporabiti 68% žveplovo kislino in recept ravno tako deluje. Sicer pa je izdelava pikrinske kisline draga, zaradi cene aspirina. Pikrinska kislina je surovina za izdelavo njenih pikratov, ki so, z eno izjemo(amonijev pikrat), zelo zelo občutljivi.
 


Kalijev pikrat

Opis

        Kalijev pikrat je šibek eksploziv, ki ga večinoma uporabljajo za goriva in pirotehniko. Ni zelo občutljiv na udarce, vendar moramo biti vseeno pazljivi. Če ga vžgemo z ognjem samo gori, vžig z detonatorjem pa privede do eksplozije. Najbolj uporaben pa je za izdelavo žvižgajočih raket. Nastopa v dolgih kristalih oranžne barve.




Izdelava

   Snovi potrebne za izdelavo : pikrinska kislina in kalijev karbonat
   Priprava :  Pripravite vrelo nasičeno raztopino pikrinske kisline v vodi. Počasi dodajajte kalijev karbonat in mešajte. Karbonat dodajajte toliko časa, da se ne bodo več pojavljali mehurčki ogljikovega dioksida. Boljša tehnika je, da merite pH in dodajajte kalijev karbonat toliko časa, da postane raztopina nevtralna. Raztopino ohladite na 0 stopinj C in prefiltrirajte nastale kristale kalijevega pikrata. Še več kalijevega pikrata pa lahko dobite, če posušite preostalo raztopino. Tako dobljen pikrat pa ne bo tako čist, saj bo vseboval ali pikrinsko kislino ali kalijev karbonat. Kristale le še posušite in pripravljeni so na uporabo.
Nekoč so kalijev pikrat pripravljali na drugačen način, za katerega pa nimam veliko informacij. Suh les so raztopili v dušikovi kislini in zmes nevtralizirali z kalijevim karbonatom.
 
    Moj komentar : Kalijevega pikrata sem do zdaj naredil zelo malo. Poskušal pa ga bom narediti tudi s pomočjo lesa in dušikove kisline. Če bo poskus uspešen, bom recept dal na stran.
 


Amonijev pikrat

Opis

        Amonijev pikrat je zelo neobčutljiv eksploziv. Zaradi te njegove lastnosti se uporablja za krogle, ki eksplodirajo šele po preboju oklepa. Delno se uporablja tudi za raketno gorivo v zmesi z kalijevim nitratom. Njegovi kristali so rumeni, vendar malo temnejši od kristalov pikrinske kisline. Več podatkov>>









Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo : pikrinska kislina in amonijak
    Priprava : 1g pikrinske kisline raztopijte v 100 ml amonijaka in segrejte do približno 80 stopinj C. Nastalo raztopino posušite, preostali bodo kristali amonijevega pikrata.
 

    Moj komentar : Amonijevega pikrata sem naredil le manjšo količino za mojo zbirko eksplozivov.
 


Nitroglicerin
 

Opis

        Nitroglicerin (v nadaljevanju NG, kemisko trinitroglicerol ali tudi pokalno olje), je gosta rdečkastorjava oljnata tekočina. Je sicer izredno močan, toda grozljivo občutljiv, saj poči za vsako malenkost. Poči, če ga preveč stresaš, poči, če ga vržeš ob tla ali ga z dovolj velike višine (nekako 1 meter) na tla zgolj kaneš, poči ob ognju, iskrenju, visoki temperaturi itd., in to hudičevo močno. Prevelika občutljivost je za eksploziv praviloma slaba lastnost, za tako močan eksploziv pa še posebej! Ta pomanjkljivost v veliki meri odpade, če je NG v obliki dinamita, pri katerem gre za NG, zmešan s primernimi "mašili", ki mu zmanjšujejo občutljivost. NG je kemično ester glicerola (trivalentnega alkohola, imenovanega tudi glicerin) in dušikove (V) kisline, torej je po zgradbi nadvse podoben maščobam - razlika je le v tem, da so radikali maščobnih kislin nadomeščeni z radikali dušikove kisline. Več podatkov>>

Izdelava

    Snovi potrebne za izdelavo :  koncentrirana dušikova kislina (vsaj 98%), koncentrirana žveplova kislina (vsaj 98%), glicerin, soda bikarbona
    Priprava :Široko laboratorijsko posodo, položite v ledeno kopel in vlijte vanjo 2 ml dušikove kisline. Ko se kislina ohladi pod 10 stopinj Celzija, počasi in previdno dolijte 3 ml žveplove kisline. Previdno mešajte in ohladite na približno 10 stopinj. S kapalko postopoma dodajajte 1 ml gliceria, previdno mešajte in pazite, da temperatura ostane temperatura pod 20 stopinj. Če temperatura preseže 30 stopinj brez oklevanja zlijte vse skupaj v ledeno kopel. Bolje je da mešate s plastično palčko(tako, ki jo ne razžre) ali z vpihavanjem zraka(primerna je črpalka, ki vpihuje mehurčke v akvarij). S stekleno palčko je nevarno mešati, zaradi trenja med njo in stekleno posodo. Ko ste končali dodajati glicerin pustite vse skupaj 15 min pri temperaturi okrog 15 stopinj. Previdno zlijte vsebino posode v 10 ml vode. NG se bo usedel na dno. Vodo+kislino previdno odlijte, NG pa se bolj previdno posesajte s pipeto in ga dajte v 2% raztopino sode bikarbone. Postopek nevtralizacije nekajkrat ponovite. Nevtralizacija je nujna, saj je NG pomešan z majhno količino kisline še bolj občutljiv in lahko eksplodira med samim hranjenjem. NG shranjujemo v dobro zaprtih in do vrha napolnjenih stekleničkah na hladnem mestu.

Dinamit

        Najpreprostejši recept: Čim bolj fino mivko prepojimo z NG.
        Nič manj preprost recept: Mivko delno ali v celoti nadomestimo s kuhinjsko soljo - tako dobimo preprost jamski eksploziv (jamski zaradi prvotne uporabe v rudarstvu - ob skoraj enaki potisni moči namreč sprošča mnogo manj toplote in s tem zmanjšuje nevarnost eksplozije jamskega plina).
        Še nekaj konkretnejših in učinkovitejsih receptov: 32% NG, 28% natrijevega nitrata, 10% lesne moke, 29% amonijevega oksalata, 1% nitroceluloze; 24% NG, 9% kalijevega nitrata, 56% natrijevega nitrata, 9% lesne moke, 2% amonijevega oksalata; 35% NG, 45% solitra, 6% lesne moke, 2,5% nitroceluloze, 5,5% vazelina, 6% oglja v prahu; 25% NG, 26% solitra, 34% lesne moke, 5% barijevega nitrata, 10% jedilnega škroba; 57% NG, 19% solitra, 9% lesne moke, 12% amonijevega oksalata, 3% nitroceluloze; 18% NG, 70% natrijevega nitrata, 5% lesne moke, 5% kalijevega klorida, 2% krede v prahu; 26% NG, 40% lesne moke, 32% barijevega nitrata, 2% sode (natrijevega karbonata, Na2CO3); 44% NG, 12% lesne moke, 44% anhidrida natrijevega sulfata; 24% NG, 32% kalijevega nitrata, 34% lesne moke, 10% amonijevega oksalata; 26% NG, 33% solitra, 41% lesne moke; 15% NG, 63% natrijevega nitrata, 21% lesne moke, 1% sode... Sicer pa lahko eksperimentirajte tudi sami le previdno!
        Dinamitno zmes ponavadi polnimo v cevke iz povoščenega debelejšega papirja ali iz plastike. Ko zmešaš nitroglicerin z recimo žagovino je ta dinamit uporaben največ tri mesece. Nato se začne izločati nitroglicerin, ki pa ima drugačno strukturo in je neuporaben! Zato se danes dinamit ne uporablja več tako pogosto, saj ima kratek rok trajanja in premajhno moč nasproti ostalim eksplozivom.


     Moj komentar : Nitroglicerina nisem izdelal, čeprav imam vse sestavine zanj. Izdelava je preprosta, produkt pa je izjemno nevaren. Sicer pa demonstracijska sinteza nekaj kapljic NG ni tako zelo nevarna.
 



R.D.X

Opis

        RDX je eden izmed najmočnejših eksplozivov kar jih obstaja, saj ima kar 150% moči TNT-ja. Je tudi zelo priljubljen v vojski, kjer ga večinoma uporabljajo v zmeseh drugih eksplozivov ali snovi, najbolj je poznan plastični eksploziv C-4. Gori izredno hitro, kar 8550 m/s. Čist RDX je zmerno občutljiv na ogenj, trenje in pritisk, zato se ga ne uporablja samega, ampak se mu doda druge snovi, ki mu zmanjšajo občutljivost, ne pa tudi moči. Čist se shranjuje moker, pred uporabo pa se ga posuši. Sprožiti ga moramo s detonatorjem, ki pa ni potrebno, da je močan. Če ga vžgemo z ognjem bo gorel s preskatajočim rumenim plamenom. Več podatkov>>


 

Izdelava

     Snovi potrebne za izdelavo :  koncentrirana dušikova kislina(vsaj 98%), urotropin, soda bikarbona
    Priprava :  Potrebujete 75 g urotropina in 335 ml dušikove kisline. Dušikovo kislino vlijte v posodo, ki je postavljena v drugo večjo posodo z ledom, ki mu dodajte nekaj žlic soli. V kislino počasi dodajajte urotropin in močno mešajte. Dobro je, da merite temperaturo kisline med dodajanjem prahu, saj le ta ne sme preseči 30 stopinj C in če se približuje tej temperaturi začasno prenehajte z dodajanjem. Če se temperatura slučajno dvigne nad to mejo, zlijte vse skupaj v led, ali pa tečite proč saj je nevarno, da eksplodira. Po končanem dodajanju prahu počasi segrejte mešanico na 50 do 55 stopinj C in ohranite to temperaturo 5 min. Vseskozi mešajte. Mogoče se bo malo razvijal zelo strupen, rjavi plin. Mešanico hitro ohladite in pustite na sobni temperaturi 10 min(obvezno ne več). Potem zlijte mešanico v 1 l mrzle vode. Nastali bodo kristali RDX-a. Odlijte večino tekočine in dodajte 1 l vode v kateri ste predhodno raztopili 5 g sode bikarbone. Kristale prefiltrirajte in ponovno dajte v vodo ter ponovno prefiltrirajte.
 
 

Drugi eksplozivi iz RDX

    Če dodamo RDX-u druge snovi mu zmanjšamo občutljivost, ne pa tudi moči. Iz njega pa lahko naredimo tudi plastične eksplozive.

Heksolit

    To je mešanica RDX-a in TNT-ja v razmerju 1:1 (50%-50%). Mešanica je enako močna kot RDX in enako neobčutljiva kot TNT.

Plastični eksploziv C-1

    Zmešajte 88% RDX-a, 11% mineralnega olja in 1% lecitina. Eksploziv je narejen. Podobno sestavo imajo tudi preostali plastični eksplozivi: C-2, C-3 in C-4.

RDX + amonijev ali kalijev nitrat

    Z dodatkom manjše količine amonijevega nitrata ali solitra lahko zmanjšamo občutljivost RDX-a, pri tem pa se njegova moč ne spremeni.
 

    Moj komentar : Sama sinteza RDX je precej enostavna. Največji problem je koncentrirana dušikova kislina(vsaj 98%). Jaz sem jo pridobil s destilacijo, ki pa ni tko enostavna, vzame veliko časa, pa še produkta je malo. Zaradi majhne količine kisline sem uspel pridobiti samo "vzorec" RDX-a.


PETN

Opis

       PETN je nedvomno najboljši eksploziv za pripravo doma. Njegova sinteza je precej enostavna, nitriranje je celo lažje kot pri celulozi. Potrebna je samo 65% dušikova kislina. Izkoristek je skoraj 100% (iz 10g pentaeritritola nastane okrog 20g PETN). Eksploziv je izjemno kemijsko stabilen in se ga lahko shrani za več let. Je popolnoma nehidroskopičen in netopen v vodi. Ni strupen. Na trenje in ogenj ni pretirano občutljiv. Eksplodira samo če ga močno in hitro segrevamo, s vžigalno vrvico pa se ga ne da vžgati. Je pa zlo občutljiv na udarce in na inicialne eksplozive. Detonira ga že 0,01 g svinčevega azida. Ob dodatku 10% kakšne druge snovi (npr vode) ne izgubi občutljivosti na iniciacijo, celo njegova detonacijska hitrost se poveča. Zato se ga da z lahkoto plastificirati. Celo z 20% vode še vedno detonira s pomočjo detonatorja No.8. Je izjemno močan, približno kot RDX, brizantnost pa ima večjo kot slednji. Torej sami superlativi.
 

Izdelava

     Snovi potrebne za izdelavo :  dušikova kislina(65%), žveplova kislina (96%), pentaerithritol, soda bikarbona, aceton.
    Priprava :  Potrebujete 34.0 ml dušikove kisline, 24.8 ml žveplove kisline in 10 g pentaerithritola. Potrebujete tudi posodo in pribor iz laboratorijskega stekla, obvezen je termometer in varnostni pripomočki: rokavice in očala. Delajte na dobro prezračenem prostoru ob odprtem oknu, najbolje na rahlem prepihu, ker nastajajo strupeni plini. Najprej je potrebno pripraviti hladno kopel. V večjo posodo dajte malo vode, veliko ledu in nekaj žlic soli ali amonijevega nitrata. V posodo z ledom postavite čašo, v kateri boste pripravljali PETN. Vanjo vlijte dušikovo kislino in počakajte da se shladi. Nato previdno dodajte žveplovo kislino in pazite, da temperatura ne preveč narase. Mešanico ohladijte na okrog 10 st C. Dodajajte pentaerithritol v manjših količinah (1-2 g) in vseskozi dobro mešajte. Temperatura med dodajanjem pentaerithritola mora biti v območju med 10 in 15 st C. Če se temperatura povzpne čez 15 st C takoj prenehajte z dodajanjem in pustite čašo v kopeli. Med dodajanjem se bo mešanica gostila zaradi nastajanja PETN, vendar se jo bo dalo mešati. Med nitriranjem ne sme nastajat rjav dim (NOx). V tem primeru tudi prenehajte z dodajanjem; kakovost in količina končnega produkta bo v tem primeru manjša. Po končanem dodajanju mešajte še 5 min. Mešanico dajte iz ledene kopeli in pustite na sobni temperaturi 20 min. Pri tem vsako toliko pomešajte. Nato mešanico vlijte v 0.5 l vode. Kristale prefiltrirajte in ponovno dajte v vodo ter ponovno prefiltrirajte. To dvakrat ponovite. Na koncu namesto vode uporabite 5% raztopino sode bikarbone. In nato še enkrat sperite z vodo. Če želite dobiti popolnoma čist, kemijsko stabilen in homogen produkt je potrebno PETN prekristalizirat. V acetonu raztopite 5% sode bikarbone. To raztopino segrejte in dodajte PETN, da dobite vročo nasičeno raztopino. Še vročo raztopino zlijte v veliko količino ledeno hladne vode. Produkt prefiltrirajte in posušite. Pričakovana količina nastalega PETN je okrog 20 g.


    Moj komentar : Kot že omenjeno, je PETN izjemen eksploziv v vseh pogledih. Zaradi njegove brizantnosti je najbolj uporaben za rezanje, oblikovanje in varjenje kovin. Ne splača se z njim delati kraterjev v zemlji.




TACC

Opis

     TACC v angleščini pomeni tetraamminecopper (II) chlorate. Njegova kemijska formula je [Cu(NH3)4](ClO3)2 To je zelo zanimiv primarni eksploziv, ki se uporablja za detonatorje, vendar ne prav pogosto. Njegova slaba lastnost je močna hidroskopičnost, da eksplodira pa mora biti popolnoma suh. Tudi shranjevati ga moramo čimbolj suhega. Če ni zaprt v majhen prostor (napimer v cevko detonatroja) tudi ne bo eksplodiral ampak bo le burno gorel z zelenim plamenom. Ta lasnost ga naredi zelo varnega za izdelavo, prenašanje ali hranjenje. Šele ko ga damo v cevko, bo zmožen detonacije. Za njegovo sproženje je dovolj vžigalna vrvica ali električni vžigalnik. Izdela se ga iz povsem običajnih snovi, ki jih ni problema dobiti.
 
Izdelava
    Snovi potrebne za izdelavo : Varikina, amonijak, 96%-98% etilni alkohol, modra galica.
    Priprava : Potrebujete ca. 500 ml Varikine, ca. 200 ml amonijaka, 400 ml etilnega alkohola in ca. 50 g modre galice. Modro galico najprej zdrobite s kladivom v prah. Ta prah dajte v posodo (ne kovinsko, naj bo steklena ali emajlirana). Na štedilniku počasi sušite modro galico in pri tem vsako toliko pomešajte. Po približno pol ure ali več bo postala bele barve, ker bo izgubila vodo vezano v njej, takrat prenehajte s segrevanjem. Ponavadi ne bo postala popolnoma bela, ampak sivkasta ali zelenkasta zaradi nečistoč v njej. Stehtajte 24 g tega belega prahu in ga shranite v dobro zaprti posodi za poznejšo uporabo. Če boste imeli tako presušeno modro galico na zraku dalj časa bo postala spet modra, ker bo vezala vodo iz zraka. Vzemite približno 1/2 l Varikine in jo dajte v ne-kovinsko posodo. Na štedilniku jo kuhajte tako da malo vre, dokler se ne začne peniti in se ne začnejo izločati kristali. To se bo zgodilo po približno pol ure kuhanja. Potem dajte to posodo v vodno ali parno kopel, da shlapi še preostala voda in se izločijo vsi kristali. Te kristale na kopeli še posušite in zdrobite v prah. Stehtajte 56 g tega prahu. V 400 ml etilnega alkohola raztopite 56 g prahu dobljenega iz Varikine in 24 g posušene modre galice. To raztopino kuhajte 30 min, tako da alkohol malo vre in vsako toliko pomešajte. Če bo vrela preveč burno se lahko tudi vžge. V tem primeru posodo samo pokrijte s kuhinjsko pokrivalko. Namesto direktno na štedilnik lahko postavite posodo tudi na vodno kopel. Če se volumen raztopine med kuhanjem zmanjša zaradi hlapenja, sproti dodajte nov alkohol. Po kuhanju boste imeli zeleno raztopino (mogoče bo postala zelena že pred kuhanjem). Raztopino shladite in sfiltrirajte, trdni preostanek na filtru pa zavrzite. V raztopino je potrebno zdaj uvajati plinasti amonijak. To naredite tako, da segrevate raztopino amoniaka, ki jo dobite v trgovini. Bolje je, da je amonijak suh, zato ga uvajamo se skozi kalcijev klorid. Sicer pa to ni nujno, je pa bolje. Iz steklenic sestavite aparaturo na sliki. Počasi segrevajte steklenico z amonijakom, da se začnejo pojavljati mehurčki v drugih dveh steklenicah. Če plin ni suh, se v tretji steklenici ne bodo pojavljali mehurčki ampak se bo plin kar raztapljaj v raztopini. Slišalo se bo mehurčke, vendar ti ne bodo prišli na površino. To ni nič hudega, bo pa malo vplivalo na to koliko TACC-a boste dobili na koncu. Amoniak uvajajte v raztopino približno 20 min, da postane raztopina temno modre barve. Morda se bodo izločili kristali temno modre barve. Raztopino prefiltrirajte. Na filtru bodo ostali kristali TACC-a, ki pa bodo verjetno zmešani s stranskimi produkti in zato verjetno ne bodo uporabni (mogoče pa bodo vseeno dovolj čisti za uporabo - poskušajte). Da se izloči čisti TACC vlijte raztopino v širšo posodo in sušite, dokler se ne volumen zmanjša na polovico prvotnega volumna. Če sušite tako da segrevate raztopino ne smete preseči temperature 50 stopinj C. Izločili se bodo kristali čistega TACC-a, ki jih izločite s filtriranjem. Kristale je potrebno dobro posušiti, tako za shranjevanje, kot za uporabo. Sušenje na sobni temperaturi pa ni primerno saj tako kristali še bolj vpijejo vlago iz zraka. Sušiti jih je treba nekaj ur na temperaturi 40-50 stopinj C. Če presežete to temperaturo bo TACC  razpadal in dišalo bo po amoijaku, eksploziv pa bo postal neuporaben. Če pa bo temperatura prenizka, se TACC ne bo posušil dovolj.
 

    Moj komentar : Sinteza tega eksploziva mi je zelo zanimiva(lepe barve, dostopne sestavine, zanimive lastnosti TACC-a, itd) in ne pretežka. Sicer je TACC precej neuporaben zaradi njegove hidroskopičnosti.


 
 




Živosrebrov fulminat

Opis

     Živosrebrov fulminat ali pokalno živo srebro je eden prvih inicialnih eksplozivov uporabljenih za detonatorje. Danes se zelo redko uporablja za detonatorje, saj je zelo občutljiv na udarce, trenje ali plamen (celo bolj občutljiv kot nitroglicerin). Manj občutljiv postane če ga prešamo (močno stisnemo), vendar je to zelo nevarno in tega nikakor ne počnite doma. Je v obliki belih kristalov, nečist je siv. Ni hidroskopičen in v vodi skoraj netopen. Hraniti ga moramo v posodi napolnjeni z vodo, pred uporabo pa ga moramo posušiti. Njegova izdelava je zelo preprosta, bolj problem pa je dobiti potrebne snovi. Za njegovo sproženeje je dovolj vžigalna vrvica ali električni vžigalnik. Več podatkov>>
 
Izdelava

     Snovi potrebne za izdelavo : 70% dušikova kislina, živo srebro, 90% etilni alkohol
    Priprava : Potrebujete 7 ml dušikove kisline, 1 g živega srebra in 10 ml etilnega alkohola. Te sestavine morajo biti čimbolj čiste. V epruveto zlijte dušikovo kislino in dodajte živo srebro. Epruvete ne stresati ali mešati, samo pustite, da se vse živo srebro raztopi.  To delajte zunaj, saj se razvija zelo strupen in rakotvoren plin rjave barve, dušikov dioksid. Ko se vse srebro stopi, vlijte vsebino epruvete v etilni alkohol. Spet se bo razvijal dušikov dioksid, mešanica pa se bo močno segrela. Izločali se bodo kristali živosrebrovega fulminata. Po približno 20 min bo reakcija končana. Dodajte vodo in večkrat sperite kristale, tako da dodaste vodo in jo potem odlijete, spet dodaste, odlijete itd. Kristale hranite v vodi in jih pred uporabo posušite.

 Moj komentar : Izdelava je preprosta, problem je le dobiti živo srebro. Jaz sem ga dobil iz starega termometra, žal pa ga je v termometrih zelo malo.
 



Različne mešanice gorivo + oksidant

 

oksidant, % po teži           gorivo, % po teži    hitrost #     opombe
================================================================================
   kalijev klorat 67%          žveplo 33%            5   nestabilno, vžge
                                                           se pod obremenitvijo
--------------------------------------------------------------------------------
   kalijev klorat 50%          sladkor 35%           5         nestabilno
                        oglje 15%                       
--------------------------------------------------------------------------------
        kalijev klorat 50%         žveplo 25%             8          zelo          
                              magnezij ali                    nestabilno!
 aluminij 25%
--------------------------------------------------------------------------------
 kalijev klorat 67%          magnezij ali           8       nestabilno
       aluminij 33%       (flash powder)
--------------------------------------------------------------------------------
kalijev permanganat 60%      glicerin 40%            4      spontano se
                                                             vžge, ko dodamo
                                                        glicerin
--------------------------------------------------------------------------------
 kalijev permanganat 67%     žveplo 33%             5       nestabilno
--------------------------------------------------------------------------------
 kalijev permanganat 60%     žveplo 20%             5       nestabilno
 magnezij ali 
             aluminij 20%            
--------------------------------------------------------------------------------
 kalijev permanganat 50%      sladkor 50%           3          /      
--------------------------------------------------------------------------------
 kalijev nitrat 60%         železo ali              1  gori z izredno
                                   magnezij 40%               vročim plamenom      
--------------------------------------------------------------------------------
     amonijev perklorat 70%     aluminij 30%            6      trdno gorivo za
                              in malo železovega            space shuttle
          oksida               
--------------------------------------------------------------------------------
     kalijev perklorat 67%      magnezij ali        10  zgori izredno hitro
(natrijev perklorat)       aluminij 33%           in z bliskom (flash powder)
--------------------------------------------------------------------------------
      kalijev perklorat 60%        magnezij ali           8    zgori hitro       
(natrijev perklorat)         aluminij 20%               in z bliskom
  žveplo 20%   (flash powder)
--------------------------------------------------------------------------------
        barijev nitrat 30%           aluminij 30%        9    zgori izredno hitro
 kalijev perklorat 30%                                    in z bliskom
--------------------------------------------------------------------------------
        barijev peroksid 90%        magnezij 5%          10    zgori izredno hitro
                            aluminij 5%               in z bliskom
--------------------------------------------------------------------------------
 kalijev perklorat 50%   žveplo 25%             8        nestabilno
                            magnezij ali                            
  aluminij 25%
--------------------------------------------------------------------------------
    kalijev klorat 67%           rdeči fosfor 27%      7     zelo nestabilno
 kalcijev karbonat 3%          žveplo 3%                              
--------------------------------------------------------------------------------
 kalijev permanganat 50%     sladkor 25%            7       nestabilno;
                               aluminij ali                  vžge se, če   
                               magnezij 25%                se navlaži!    
--------------------------------------------------------------------------------
 kalijev klorat 75%        oglje 15%               6         nestabilno
  žveplo 10%      
================================================================================


Opis

    Kakor že naslov pove so to različne mešanice goriv in oksidantov. Njihova hitrost gorenja je podana z lestvico od 1 do 10, pri čemer 1 pomeni zelo počasi gorečo mešanico, 10 pa zelo hitro. Zraven vsake mešanice je  (pod opombo) podana ena ali več pomembnih lastnosti mešanice.

Izdelava

    Vse snovi potrebne za izdelavo morajo biti zdrobljene oz. zmlete v prah. Bolj kot je prah fin boljša bo mešanica (večja hitrost gorenja). Snovi zmešajte, da bo mešanica homogena, pri tem pa pazite pri snoveh, pri katerih piše nestabilno!
Tudi sami lahko poskušate narediti kakšno drugačno mešanico, vendar morate biti pri tem pazljivi, saj v naprej ne veste lastnosti mešanice. Naštel bom oksidante ter goriva, ki so primerna za mešanice:
-Oksidanti: kalijev klorat, natrijev klorat, barijev klorat, kalijev perklorat, amonijev perklorat, kalijev premanganat, kalijev nitrat, natrijev nitrat, barijev nitrat, amonijev nitrat, stroncijev nitrat, bartijev sulfat, kalijev sulfat, barijev peroksid, svinčev oksid (2), svinčev oksid (3) (minij), ferooksid, rja.
-Neorganska goriva: kovine: magnezij, aluminij, cink, železo; nekovine: fosfor, žveplo, ogljik(oglje).
-Organska goriva: škrob, mlečni sladkor(laktoza), sladkor, dekstrin, bencin, nafta, mazut, terpentin.
 
 

 

Mešanice plinov z zrakom

 

  min [%]* max [%]*
Vodik
4,1
71,5
Metan
5,6
14,8
Propan
2,2
7,4
Butan
1,7
5,7
Acetilen
3,3
52,3
Alkohol
3,56
18,0

*Volumska razmerja med gorljivimi plini in zrakom. Podani sta skrajni meji, pri katerih še pride do vžiga zmesi. Idealno razmerje pa je nekje vmes.

 

HOME     Eksplozivi     Dimne bombe     Zažigalne bombe     Rakete    Rakete na vodo    Vžigalne naprave    Zanimive reakcije    Kemikalije     E-mail