Tukaj so opisane kemikalije oz. snovi, ki jih boste potrebovali za izdelavo eksplozivov in drugih pirotehničnih snovi. Snovi so v abecednem redu glede na njihovo najpogosteje uporabljeno ime, zraven pa je so oklepaju še druga uporabljena imena, ter kemijska formula. Opisane so glavne značilnosti snovi in kje se jih lahko kupi. Navedena je tudi zelo približna cena. Pri nekaterih snoveh je opisan tudi postopek izdelave.

Je brezbarvna tekočina, lahko hlapljiva in vnetljiva. Uporablja se kot organsko topilo in v živilske namene. Dobite ga v drogerijah in v lekarnah. Večinoma ga prodajajo v dveh koncentracijah: 70% in 96%-98%. Imajo tudi dva tipa alkohola. Čistejši, ki je namenjen za živilske namene in je močno obdavčen, zato tudi dražji, 1 L stane ca. 15 EUR. Drugi tip ni obdavčen in je obarvan ali vsebuje snov, ki ga naredi neužitnega, stane ca. 6 EUR.

     Celuloza
Celuloza je vsebovana v veliko stvareh. Najbolje pa je da vzamete naravno vato, lahko pa tudi bombažno tkanino, papir, les, slamo, in podobno.

 
     Citronska kislina
Je v obliki belega prahu oz. kristalov. Uporablja se za živilske namene (npr. dodajajo jo v sokove). Brez problemov jo dobite v vsaki lekarni.

     Dušikova kislina (dušikova (V) kislina, HNO3)

Dušikova kislina je zelo močna, zato pazite, da se ne polijete ali da vam ne gre v oči. Če se to vseeno zgodi oči dobro sperite z vodo. Vedno nosite zaščitne rokavice in očala. Ne vdihovat njenih hlapov. Dušikovo kislino lahko kupite samo v kemijskih trgovinah. Dobite jo pretežno v dveh koncentracijah. Za nitracijo je primerna samo koncentrirana kislina (95% - 98%), prepoznate jo po tem, da je rdeče barve in se kadi. Druga koncentracija je ponavadi 69% (azeotropna raztopina z vodo - to pomeni, da se jo ne da več koncentrirati z navadno destilacijo) Taka kislina ni dobra za nitriranje, ampak se jo lahko uporabi samo za pridobivanje nekaterih nitratov (npr.: amonijev nitrat, pokalno živo srebro) V skrajnem primeru lahko za nitracijo uporabimo tudi 69% dušikovo kislino, vendar bodo produkti slabše nitrirani (izjema pa je nitriranje celuloze, kjer mora biti tako ali tako prisotnih 10% vode). Drugi skrajni primer je sinteza RDX, kjer moramo uporabiti dušikovo kislino koncentracije nad 98%, da sploh dobimo kaj produkta. Manjše količine koncentrirane dušikove kisline se da pridobiti s destilacijo v prisotnosti žveplove kisline na zelo enostaven način. Tukaj si lahko preberete več o tem.
Dušikovo kislino lahko naredimo tudi tako, da zmešamo presežek koncentrirane žveplove kisline in kalijev ali natrijev nitrat. Tako dobimo mešanico žveplove in dušikove kisline ter se kalijev ali natrijev sulfat:  H2SO4 + 2KNO3 -> 2HNO3 + K2SO4  ali  H2SO4 + 2NaNO3 -> 2HNO3 + Na2SO4  Ta mešanica je tudi za silo primerna za nitracijo.

Je gosta tekočina, katere hlapi so strupeni, dobi se v lekarni, vendar je precej draga ,1 liter stane ca. 13 EUR. Uporablja se za shranjevanje mrtvih živali v steklenih posodah, tako da lahko poberete žival ven, tekočino pa filtrirajte in uporabite. Večkrat skranjujejo živali tudi v alkoholu, ki pa ga bosta z lahkoto ločili od formaldehida, saj je bistveno redkejši in bolj tekoč kot formaldehid. Standardna je 34% raztopina.

     Glicerin
Je gosta prozorna tekočina sladkega okusa in brez izrazitega vonja. Kupite ga lahko v vsaki drogeriji ali lekarni, 1 liter stane ca. 6 EUR.

     Jod (I2)
Dobite ga v večjih lekarnah, vendar vam ga mogoče ne bodo hoteli prodali in vam bodo rekli, da ga nimajo. Je pa precej drag, 5 g stane ca. 4 EUR.

    Kalijev karbonat (pepelika, K2CO3)
Pepelika se nahaja v lesnem pepelu kot topna snov, zato jo lahko z lahkoto izperemo z vodo iz pepela.Vzemite večjo količino pepela, saj je pepelike precej malo v pepelu. Najbolje je, da zmešajte pepel in vodo, da dobite redko maso(dobro jo je tudi prekuhati, ni pa nujno). To maso nato prefiltrirajte. Raztopino, ki ste jo dobro prefiltrirali pustite na soncu, ali grejte na štedilniku, da voda izhlapi. V posodi preostanejo kristali kalijevega karbonata.

     Kalijev klorat (V) (KClO3)
Kalijev klorat je močan oksidant, ki se veliko uporablja v pirotehniki. Pirotehnične zmesi narejene iz natrijevega klorata so nestabilne in če vsebujejo samo drobec žvepla se lahko same od sebe vžgejo. Znana je mešanica kalijevega klorata in žvepla, ki je izredno občutljiva in eksplodira, če po njej udarimo s kladivom. Kalijev klorat lahko naredimo doma iz Varikine in kalijevega klorida. Najprej kuhamo 100 ml Varikine, dokler ne dosežemo volumna 14 ml. Varikino ohladimo, pri čemer se izločijo kristali natrijevega klorida(kuhinjske soli). Kristale prefiltrirajte in jih vrzite proč. Iz 2,8 g kalijevega klorida pripravite koncentrirano raztopino, ki jo vlijete v 14 ml prekuhane Varikine. Izločili se bodo beli kristali kalijevega klorata, ki pa niso zelo čisti, zato mešanico segrejte do vrenja in počasi dodajajte vrelo vodo in mešajte, da se raztopijo vsi prej nastali kristali. Vode morate dodati ravno toliko, da se raztopijo vsi kristali in nič več. Potem ohladite raztopino na 0 stopinj C. Izločili se bodo čisti kristali kalijevega klorata, ki jih prefiltrirajte, posušite in uporabite.

     Kalijev nitrat (navaden soliter, kalijev nitrat (V), KNO3)

Dobi se ga v lekarnah, 30 g stane ca. 1.70 EUR (je precej drag, a tudi zelo čist). V kakšni kmetijski trgovini vam bodo lahko hoteli prodati urejo, ko boste vprašali za soliter. Ureja sploh nima veze s solitrom in tudi ni uporabna za te namene! Majhne količine solitra se daje v klobase oz. salame, da ohranijo rdečo barvo. Velikokrat je soliter vsebovan v raznih gnojilih, ki vsebujejo tudi druge snovi in ga je zato težko ločiti in uporabiti. Soliter pa prodajajo tudi v nekaterih drogerijah v Avstriji in Italiji. Kot vse druge kemikalije pa se ga dobi v kemijskih trgovinah, 500 g stane ca. 13 EUR.
Soliter pa lahko naredite tudi sami doma iz amonijevega nitrata in pepelike. Reakcija:  2NH4NO3 + K2CO3 -> 2KNO3 + 2NH3 + CO2 Potrebujete 62 g amonijevega nitrata in 38g pepelike (razmerje 62%-38%), obe snovi pred tehtanjem dobro presušite na štedilniku. Iz amonijevega nitrata in pepelike naredite nasičeni raztopini. Zmešajte obe raztopini in mešajte. Če pazljivo povohate raztopino med reakcijo, mora smrdeti po amoniaku, drugače nekaj ni vredu. Raztopino segrejte do vrenja in pustite da se ohladi. Izločilo se bo nekaj precej čistega solitra (beli kristali), ki jih lahko prefiltrirajte, posušite in uporabite. Če raztopino ohladite na 0 stopinj C, se bo izločilo še nekaj solitra. Raztopino lahko posušite, preostanejo pa kristali malo manj čistega solitra. Če niste obeh snovi (amonijevega nitrata in pepelike) stehtali natančno, bo na koncu(po sušenju) ostalo tudi nekaj snovi, ki ste jo dali preveč. Če pa ste bili pri tehtanju natančni, bo na koncu ostal precej čist soliter.

Bel prah, topen v vodi. Dobite ga lahko le v kemijskih trgovinah. Cena je okrog 17 EUR za 250 g.

To je brezbarvna tekočina, ki v nekaj letih razpade na vodo in kisik in zato star ni več uporaben. Dobite ga v različnih koncentracijah v lekarnah in drogerijah. 3% ali 6% peroksid prodajajo v manjših stekleničkah, uporablja pa se za beljenje las. V lekarnah dobite tudi 30% peroksid po en liter. Mogoče ga vam ne bodo hoteli prodati, zato že vnaprej pripravite kakšen verjeten izgovor. Verjetno boste morali še pokazati osebni dokument in se podpisati.

Prodajajo jo v lekarnah in drogerijah po 20g ali 100g. Zelo je uporabna za nevtralizacijo kislin v raznih kemijskih postopkih in v primeru, da se vam polije kislina. Dobro je tudi imeti pri sebi raztopino sode bikarbone, ko delate s kislinami. Če se slučajno polijete s kislino, najprej hitro sperite kozo s vodo potem pa še s to raztopino. Tako boste urpeli manjše poškodbe, kot bi jih sicer.

Uporablja se v kemijski in prehrambeni industriji za izdelavo konzervansov, saharina, umetnih sladil, ter v restavratorstvu za zaščito zidnih poslikav, različnih slik in kipov ipd. Prodajajo pa ga tudi kot topilo v drogerijah in drugih tehničnih trgovinah. Vsebujejo ga tudi nekatera nitro-razredčila, lahko tudi v obliki mono- ali di- nitro toluen. Vsebujejo ga do 50%.

Žveplova kislina je zelo močna, zato pazite, da se ne polijete ali da vam ne gre v oči. Če se to vseeno zgodi dobro sperite z vodo. Vedno nosite zaščitne rokavice in očala. Vedno vlivajte kislino v vodo in ne obratno (obratno je zelo nevarno, saj voda zavre in kislina šprica vsenaokoli)
Kislino prodajajo v različnih koncentracijah, vendar je le koncentrirana primerna za nitriranje. Koncentrirano prodajajo samo v kemijskih trgovinah. Razredčeno (40% - 60%) prodajajo tudi v drogerijah ali drugih trgovinah, kot čistilo za odtoke. Bolj verjetno je, da boste to čistilo dobili v specializiranih trgovinah za vodoinštalaterje. Iztočite jo lahko tudi iz avtomobilskega akumulatorja, vendar mora biti le ta popolnoma napolnjen(električno gledano). Tu pa sta dva problema. Prvi je ta, da je na razpolago veliko starih avtomobilskih akumulatorjev, ki pa so slabi in se jih ne da napolniti, če pa so se dobri pa jih je treba napolniti. Če nimate polnilca (ponavadi imajo naprave za varjenje priključek za polnjenje avtomobilskih akumulatorjev) lahko daste akumulator v svoj avto in se vozite naokoli (vsaj uro). Drugi se večji problem je ta, da kislina iz akumulatorja vsebuje svinčev oksid, ki se ga ne da odstraniti. Svinčev oksid je zelo močan oksidant in ob uporabi take kisline lahko nastanejo neželeni produkti ali reakcija sploh ne poteče.
Z razliko od dušikove kisline pa se da žveplovo kislino enostavno koncentrirati. Preprosto jo kuhamo, da vre. Pri tem izhlapeva voda (delno tudi kislina), pri tem pa se kislina koncentrira. Izgleda preprosto, vendar pri tem nastajajo tudi problemi. Imeti morate stekleno posodo, ki je odporna proti vročini (najbolje je kemijska čaša, lahko pa uporabite tudi kuhinjsko stekleno posodo, ki je namenjena kuhanju). Pri tem ne pride upoštev nikakršna kovinska posoda, saj jo kislina razžre. Kuhati morate na prostem, saj pri tem deloma izhlapeva tudi kislina, ki je zelo škodljiva tako za pljuča kot za kožo. Problem je tudi vedeti kdaj je kislina dovolj koncentrirana. En možen način je z meritvijo temperature. Navadna voda vemo da vre pri 100 stopinjah C, 50% H2SO4 vre pri ca. 150 stopinjah C, 100% pa pri 339 stopinjah C. Ker vem, da večina vas nima termometra za tristo stopinj predlagam druge možnosti. Mogoče se da opaziti iz samih par (še enkrat : so zelo strupene!), ki izhajajo med kuhanjem. Na začetku izhaja skoraj izključno samo vodna para, ki jo vsi poznamo, ko pa postane kislina že močno koncentrirana pa hlapi skoraj samo še kislina (vode ni več v njej) zato postanejo hlapi bolj belkasti. Drugo kar opazimo je, da postane kislina bistveno gostejša (podobno kot olje). Pri preverjanju gostote moramo biti previdni, saj je vroča kislina izredno nevarna (tristo stopinj! - že temperatura je nevarna, kaj pa šele kislina) Če se polijete je konec z vašo kožo na tem mestu (razžre do mesa!) Tudi potem, ko smo zaključili kuhanje moramo biti previdni in jo postopoma ohladiti do sobne temperature (to je dobro že zaradi steklene posode, ki ob hitrem ohlajanju poči). Takoj ko pa je enkrat kislina ohlajena, jo moramo zliti v dobro zamašeno posodo. V nasprotnem primeru bo absorbirala vlago iz ozračja in ne bo več koncentrirana. Močno vsrkavanje vode pa je njena najbolj uporabna lastnost, ki pride prav tako pri nitriranju (odstrani nastalo vodo), kot pri enostavnem sušenju snovi.